Zadnjega ŠD v šolskem letu se naši učenci še posebej veselijo, saj vedo, da bodo po celoletnem trudu v tekmovanjih v mnogih športnih disciplinah končno izvedeli, kdo med njimi je bil najboljši v posameznem razredu tako med dečki kot med deklicami in kdo sploh najboljši na šoli.
Tudi minuli petek smo izvedli tak športni dan. Zaključili smo celoletni projekt »TEČEM Z GLAVO, GIBANJE JE ZDRAVO«. Vse dopoldne so bili učenci zelo aktivni, pomerili so se v različnih štafetnih igrah, opravljali naloge s kolesi, igrali igre z žogami in nazadnje dočakali razglasitev najboljših.
Letos so najboljši športniki in športnice naslednji:
Letošnja pomlad je prav muhasta in vreme tudi za minulo soboto (18. 5.) ni bilo prav zanesljivo. A ker nismo iz sladkorja in se radi podajamo v naravo, smo se člani planinskih krožkov z nekaj spremljevalci vseeno podali na pot.
Jutro v Vinski Gori in na Gorici je bilo lepo, vedro. 17 pohodnikov iz POŠ in 11 iz centralne šole se je vkrcalo na avtobus in odpeljali smo se proti Slovenj Gradcu ter naprej proti Dravogradu. Imeli smo velik – dolg avtobus, čeprav smo naročili manjšega. Veliki za v hribe pač niso praktični, saj ne morejo zvoziti nekaterih ovinkov. Mimo najvišje ležeče šole v Sloveniji na Ojstrici je še šlo, nato pa smo se na nekem ovinku malce višje morali izkrcati in nadaljevati peš. Pa nič zato, saj smo planinci! Kar kmalu smo prispeli do planinskega doma na Košenjaku, a se nismo ustavili, saj smo želeli prej priti na vrh. Odločili smo se pravilno, saj je začelo rahlo rositi, na vrhu pa je bilo kar nekaj megle, zato z razgledom ni bilo nič. Visok je 1522 m in tu in tam smo opazili še kakšno zaplato snega. Smo pa lahko od blizu pokukali v Avstrijo in stopili malce na njihovo ozemlje. Po kratkem oddihu in okrepčilu smo se spustili do planinskega doma in si v njem privoščili malico. Nekateri so se poigrali na igrišču ob domu, drugi pa v miru popili kavico ali čaj, ali pa poskusili sveže pečen jabolčni »štrudelj«.
Naš izlet se v koči še ni končal, zato smo kmalu spet vzeli pot pod noge in jo mahnili do avtobusa, ki nam je po ozki gorski cesti prišel naproti. Odpeljal nas je še v Kotlje, kjer smo si ogledali domačijo našega pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca. No, takrat je že močno sijalo sonce in »Prežihova bajta«je bila prav lepa. Vodička nam je povedala mnogo zanimivega o pisatelju , njegovem težkem življenju in o delih, ki jih je napisal in nam jih zapustil v branje. Njegove »Solzice« verjetno pozna vsak odrasel Slovenec. Ogledali smo si staro hišo s črno kuhinjo, kaščo s kletjo in vrt – vse je lepo vzdrževano. Zagotovo si bodo mladi planinci zapomnili vsaj delček tega, kar so videli in doživeli.
Izlet je pripravila planinska vodnica Branka Mestnik, na poti sva bili za spremstvo tudi vodnica Marija Lesjak in mentorica Nada Štravs. V tem šolskem letu je bila tu zadnja tura – ponovno se bomo v hribe podali jeseni. Veliko užitkov v naravi želim vsem šolarjem tudi med počitnicami, ki se hitro bližajo!
Zapisala: Nada Štravs
Vremenska napoved za minulo soboto je bila krasna, stabilna. In res je sončno, toplo, jasno pomladno vreme trajalo kar ves praznični podaljšani vikend.
Skoraj 50 oseb je v soboto oprtalo nahrbtnike in se v planinski opravi podalo proti avtobusu, ki nas je odpeljal proti Mozirju, Gornjemu Gradu, preko Črnivca do Volovjeka in Rakove ravni. Tam smo z vodnico, učiteljico Branko, začeli s peš hojo. Povzpeli smo se proti Gojški planini, nato pa na Malo planino. Nekateri smo se z mlajšimi otroci podali proti kapeli Marije Snežne in nato do Domžalskega doma, druga skupina pa je šla na Veliko planino in nato do Zelenega roba. Nato so tudi ti pohodniki prišli do Domžalskega doma, od koder smo se spet skupaj spustili v dolino proti Marjaninim njivam.
Večino časa smo hodili po vijolični preprogi, saj so žafrani planino skorajda prekrili. Vmes se najdejo tudi otočki belega in skorajda že rdečega, starejšega teloha, pa svišča, zvončkov in drugih čudovitih cvetic. Tu in tam ležijo še zaplate snega, ki so razveselile otroke, da so naredili in vrgli tudi kakšno kepo.
V katerokoli smer na planini pogledaš, povsod je kaj lepega. Leseni pastirski stani imajo posebno okroglasto obliko, strehe so pokrite s prijaznimi skodlami. Vsaka pastirska bajtica ima leseno ograjo, ki živini preprečuje dostop v notranjost. Prečudovita je ta edinstvena arhitektura, treba jo je ohraniti!
Na tokratni turi je bilo res prijetno. Lepota planine in lepo vreme je na pohodnike delovala pomirjujoče in ob času odhoda nazaj nas je morala vodnica kar priganjati, saj bi večina v lepem okolju kar še ostala. A vsega lepega je enkrat konec in tudi mi smo se morali vrniti v dolino. V Velenje in Vinsko Goro smo prišli s polurno zamudo, a nihče zaradi tega ni bil slabe volje.
Nada Štravs
Na prvi dan pomladi smo se v večnamenski dvorani zbrali otroci vseh skupin vrtca ter šolarji s svojimi družinami (predvsem ženskim delom le-teh), vzgojiteljice, učiteljice, ravnatelj šole Gorica ter nekateri predstavniki društev v kraju.
Na odru so se v posameznih točkah programa predstavili vsi otroci, eni več, drugi manj, vsi pa z enim samim namenom – pokazati nekaj lepega svoji mami, babici, sosedi, … In menim, da jim je v celoti uspelo! Vsaj tako je bilo čutiti , ko so zadovoljne ženske zapuščale dvorano, vsaka s svojo rožico. Da pa so jo lahko prejele iz rok svojih nadobudnežev, je poskrbel ravnatelj šole Gorica, ki je lončnice priskrbel. Vse prisotne v dvorani je tudi nagovoril in nam s prijaznimi besedami polepšal dan. Starši pa so večer prej s pomočjo KS Vinska Gora pomagali pripraviti dvorano. Še enkrat smo vsi skupaj dokazali, da je v slogi moč!
Nada Štravs
Učenci 1. in 2. razreda POŠ Vinska Gora so se v četrtek, 7. 3. 2019, z avtobusom odpeljali v Velenje na drsališče. Učiteljici Mojca in Petra sta preko zanimivih iger in vaj večino učencev naučili osnovnega drsanja, nekatere pa tudi že zahtevnejših drsalnih gibov. Zelo so uživali in se imeli res super! Ob koncu so učenci na poligonu opravili še naloge za športni program Zlati sonček. Prav vsi so bili uspešni – čestitamo!
Minulo soboto (9. 3.) se je že zjutraj naredil prekrasen dan – topel in obsijan s soncem. Prav nič težko ni bilo vstati in po zajtrku vzeti nahrbtnik z malico ter obuti planinske čevlje. Iz Vinske Gore je na avtobus prišlo vseh 32 prijavljenih, na Gorici pa je bila številka zaradi nekaj manjkajočih nazadnje precej podobna.
Odpeljali smo se mimo Letuša in Braslovč, v bližino Žovneškega jezera. Izstopili smo in pot nadaljevali peš po markirani in ne preveč dolgi poti vse do gradu. Tam so nas lepo sprejeli, saj sta za dobrodošlico v obliki različnih peciv in pijač poskrbela babica in dedek dveh naših učenk, ki sta doma v bližini gradu in redno pomagata tudi pri obnovi le-tega. Kasneje smo izvedeli, da grad že nekaj let ob nedeljskih dopoldnevih prostovoljno obnavljajo pridni domačini in rezultati njihovega dela so že lepo vidni. Vsa čast jim – zelo so pridni. Učiteljica Branka je zgodovinarka in nam je zato z lahkoto predstavila glavne dogodke iz tega območja, ki so se dogajali v preteklih stoletjih. Črpala jih je iz knjig, ki jih je napisal domačin Franc Kralj. Po gradu smo se lahko sprehodili, tudi v lepo urejen stolp so nas spustili, v njem se izvajajo tudi poroke in drugi slavnostni dogodki.
Po skupnem fotografiranju smo se z gradu odpravili proti Braslovškemu jezeru. Pot nas je vodila skozi lepo urejeno naselje in gozdiček, pa spet skozi naselje novih hiš in do jezera. Tam so otroci lahko opazovali, kako so ribiči v vodo spuščali vedra rib, kar je bilo nadvse zanimivo. Ker je sonce prijetno grelo, smo tam tudi pomalicali in se malce dalj časa zadržali ter poklepetali. A ker ura neprestano teče in nič ne reče, smo morali ob dogovorjenem času zapustiti raj ob jezeru in se vkrcati v avtobusa, ki sta nas odpeljala domov.
Preživeli smo prav prijeten in poučen dan.
Nada Štravs
