Vremenska napoved za minulo soboto je bila krasna, stabilna. In res je sončno, toplo, jasno pomladno vreme trajalo kar ves praznični podaljšani vikend.
Skoraj 50 oseb je v soboto oprtalo nahrbtnike in se v planinski opravi podalo proti avtobusu, ki nas je odpeljal proti Mozirju, Gornjemu Gradu, preko Črnivca do Volovjeka in Rakove ravni. Tam smo z vodnico, učiteljico Branko, začeli s peš hojo. Povzpeli smo se proti Gojški planini, nato pa na Malo planino. Nekateri smo se z mlajšimi otroci podali proti kapeli Marije Snežne in nato do Domžalskega doma, druga skupina pa je šla na Veliko planino in nato do Zelenega roba. Nato so tudi ti pohodniki prišli do Domžalskega doma, od koder smo se spet skupaj spustili v dolino proti Marjaninim njivam.
Večino časa smo hodili po vijolični preprogi, saj so žafrani planino skorajda prekrili. Vmes se najdejo tudi otočki belega in skorajda že rdečega, starejšega teloha, pa svišča, zvončkov in drugih čudovitih cvetic. Tu in tam ležijo še zaplate snega, ki so razveselile otroke, da so naredili in vrgli tudi kakšno kepo.
V katerokoli smer na planini pogledaš, povsod je kaj lepega. Leseni pastirski stani imajo posebno okroglasto obliko, strehe so pokrite s prijaznimi skodlami. Vsaka pastirska bajtica ima leseno ograjo, ki živini preprečuje dostop v notranjost. Prečudovita je ta edinstvena arhitektura, treba jo je ohraniti!
Na tokratni turi je bilo res prijetno. Lepota planine in lepo vreme je na pohodnike delovala pomirjujoče in ob času odhoda nazaj nas je morala vodnica kar priganjati, saj bi večina v lepem okolju kar še ostala. A vsega lepega je enkrat konec in tudi mi smo se morali vrniti v dolino. V Velenje in Vinsko Goro smo prišli s polurno zamudo, a nihče zaradi tega ni bil slabe volje.
Nada Štravs
