Že naslov na kratko povzame postanke sedmošolcev in njihove ekskurzije po Dolenjski. Turobno oktobrsko jutro nas je spremljalo, ko smo premagovali cestne kilometre proti Višnji Gori, ki je morda kaj v »žlahti« z našo Vinsko Goro, vsaj tako so modrovali nekateri učenci. Zgodnje vstajanje in pajčevina v naših želodcih sta že klicali k prvi malici, pri kateri so nas pozdravile medonosne žuželke. Bilo jih je kar preveč, sodeč po nenavadnih krikih in kriljenjih učencev, ki so se kljub opozorilu, da jih majcena bitja zgolj radovedno opazujejo, brezglavo tekali po dvorišču Hiše kranjske čebele. To je znamenita stara šola v Višnji Gori, ki je postala poučen labirint. Skozi doživljajsko razstavo z virtualnimi junaki, člani slovite čebelarske družine Rothschütz iz Višnje Gore, smo prisluhnili Filipu na travniku, preko multimedijskih vsebin raziskovali čudežni svet čebel in si ogledali čisto prave steklene panje, v katerih so naseljene žive kranjske čebele.

Kustosinja nas je na koncu ogleda pogostila s čisto pravimi medenjaki, ki so bili zelo slastni.

Višnje Gore pa ne moreš zapustiti, ne da bi se spoznal z legendo o priklenjenem polžu, ki ga imajo tudi v mestnem grbu, lahko pa smo si ogledali še notranjost ene najstarejših hiš v Višnji Gori.

Muljava je rojstni kraj avtorja prvega slovenskega romana Josipa Jurčiča, ki je bil med ljudmi po pripovedovanju gospe, ki nas je sprejela v tem muzeju na prostem, zelo priljubljen in slaven. Na tej drugi točki smo si ogledali Jurčičevo rojstno hišo in pokukali v Krjavljevo bajto, še prej pa smo potovali v Jurčičev čas in se poskušali vživeti, kakšno življenje bi živeli, če bi se rodili v drugi polovici 18. stoletja. Hja, brez telefonov, obvezne šole, več fizičnega dela, stroga vzgoja, dogovorjene in zgodnje poroke … Priznam, da nam ni bilo najbolj všeč, še zlasti učencem, ki so se kar s hitrim korakom sprehodili skozi nič kaj všečno preteklost.

Čakal nas je še zadnji postanek, na gradu Bogenšperk nas je pričakoval Janez Vajkard Valvazor in njegova Slava vojvodine Kranjske. Občudovali smo bakroreze, se čudili skrivnostni preteklosti tega veličastnega poslopja in tudi nekoliko prestrašeni spoznavali krutost človeških zmot v preteklosti. Veliko smo izvedeli o čarovništvu in preganjanju in mučenju vseh, ki naj bi baje bili krivi za bolezni, točo, bili morda nekoliko pametnejši, se komu zamerili in zato goreli tudi na grmadah, če so prestali mučenje ali priznali vse, česar niso storili.

Brez glasne vožnje domov ni šlo. Pa tudi brez občasnih opozoril. Tako pač je v šoli. Nekdo posluša, nekdo klepeta, nekdo sprašuje, spet drugi se igra … In v tednu otroka – letošnja tema je Otrok, nepopisan list – smo tudi mi pisali vrstice na še naše ne popisane praznine.

Vesna Penec, prof.

V torek, 8. 10. 2024, smo se osmošolci v zgodnjih jutranjih urah odpravili na ekskurzijo na območje Notranjskega Krasa.

Po dveh urah in pol smo prispeli do naše prve destinacije – Planinske jame (največja vodna jama v Sloveniji). Pred vhodom v jamo smo se razdelili v tri skupine, vsaka skupina je dobila svojega vodiča, ki nas je vodil skozi jamo. V jami smo lahko videli čudovite kraške pojave, še posebej zanimivi so bili številni stalaktiti in stalagmiti. Na začetku jame je bila šestdeset metrska stena iz kamnin pokritih z rastlinjem, ki je prilagojeno na takšno okolje. V jami smo videli maketo človeške ribice in z malo sreče tudi živo. Raziskovanje jame smo zaključili z ogledom sotočja dveh rek – Rak in Pivka (na plano pritečeta kot Unica, ), ki je hkrati tudi eno največjih sotočij podzemnih rek v Evropi.

Po ogledu kraške jame smo se odpravili v Rakov Škocjan, kjer smo si ogledali Veliki in Mali naravni most.

Za konec smo se odpravili še v Dolenjo vas, kjer smo obiskali Jezerski hram – Muzej Cerkniškega jezera. Razdelili smo se v dve skupini. Prva skupina si je ogledala 3-D maketo Cerkniškega jezera in je spoznala delovanje vodnega sistema oziroma nastajanje in presihanje kraškega fenomena Cerkniškega jezera, druga skupina pa si je ogledala multimedijski posnetek o Cerkniškem jezeru v štirih letnih časih z naslovom Jzeru je – jzera nej. Skupini sta se nato zamenjali.

Pridobili smo veliko novega znanja in verjamem, da bomo ta čudovit del Slovenije še enkrat obiskali.

Ella Jozič, 8. C

Oddaja

Na dan slovenskega športa, 23. septembra 2024, je na Mestnem stadionu Velenje potekalo področno ekipno tekmovanje v atletiki za osnovne šole.

Pri starejših učencih je v skoku v višino posebej izstopal Jan Kočivnik Lesjak, ki je, z rezultatom 1,61 m, pometel s konkurenco.

V skoku v daljino sta bila izjemno uspešna Samo Štrancar in Val Koprivnikar, ki sta z dolžinama skokov 5,30 m in 5,11 m osvojila 1. in 2. mesto.

Benjamin Ajšić je v teku na 300 m dosegel odlično 4. mesto s časom 43,38, medtem ko je na teku na 60 m Daris Kerić zasedel 7. mesto.

Tai Grobin Supanić je vrgel vortex 56,25 m in tako osvojil 3. mesto.

Pri starejših učenkah sta v skoku v daljino izstopali Ella Jozić, ki je s skokom 4,82 m osvojila 2. mesto, in Zoja Lončarič, ki je skočila 4,60 m in končala na 3. mestu.

V skoku v višino je Sanaja Halilović skočila najvišje med dekleti OŠ Gorica – 1,39 m – kar je zadostovalo za osvojitev srebra.

Meta Vižintin je pri teku na 60 m s časom 8,67 osvojila 2. mesto, medtem ko je Gaja Gradišnik v zelo zahtevni disciplini teka na 300 m, s časom 44,81, zmagala.

V teku na 1000 m sta šolo v eni najtežjih disciplin zastopali Zara Stanković in Tia Mrkonjić, ki sta s pogumom in vztrajnostjo uspešno pritekli v cilj in pripomogli k ekipnemu rezultatu.

V metu krogle je Kaja Morn z 8,43 m osvojila 3. mesto. Fantje in dekleta so svojo športno nadarjenost dokazali tudi v štafeti, kjer so oboji zasedli 2. mesto.

Fantje so (kljub odličnim posameznim rezultatom) zaradi nepopolne ekipe zasedli skupno 7. mesto. Dekleta so s skupnimi močmi v ekipnem seštevku zasedla odlično 1. mesto in se tako uvrstila na državno prvenstvo.

Vsem učencem iskreno čestitamo za njihove dosežke in prizadevnost. Še enkrat so pokazali, da so športniki s srcem in predanostjo. Bravo!

Lana Pergovnik