V sredo, 3. oktobra, smo se devetošolci odpravili na ekskurzijo v alpske pokrajine. Z avtobusom smo odrinili ob 6.30 zjutraj. Vozili smo se v Mojstrano, gručasto naselje v občini Kranjska Gora v Zgornjesavski dolini pod cesto Jesenice–Kranjska Gora, na prodnem vršaju ob sotočju reke Save Dolinke in potoka Bistrice. Pot do Mojstrane je bila dolga dve uri, vendar smo se kljub zgodnji uri kratkočasili s pogovarjanjem. Naš cilj je bil slovenski planinski muzej, ki se nahaja nekoliko izven Mojstrane na levi strani ceste v smeri doline Vrat. V muzeju smo si ogledali bogato zbirko predmetov s pestro zgodovinsko pripovedjo. Raznolikost fotografskega in arhivskega gradiva nas je opominjala na pomembnost planinske dejavnosti v slovenskem prostoru. Dobili smo tudi priložnost, da smo izkusili bivanje v bivaku med nevihto. Vodenje je bilo zanimivo in poučno, na koncu pa smo si ogledali še kratek film o planinstvu.
Pot smo nadaljevali v dolino Vrata, kjer smo na poti proti Aljaževemu domu, približno štiri kilometre iz Mojstrane, videli čudovit slap Peričnik. Pada kar 52 metrov globoko. Slap Peričnik je po priljubljenosti in obiskanosti med najbolj znanimi slovenskimi slapovi. Tudi pozimi je slap izredno slikovit, saj zamrzne v nešteto ledenih kapnikov in sveč. Posebna privlačnost slapu je, da se pod njim lahko sprehodimo. Mi se na žalost nismo sprehodili pod njim, saj smo morali nadaljevati pot proti Aljaževem domu. Ustavili smo se, ko se je cesta končala, in pot nadaljevali peš, od parkirišča le 200 metrov do Aljaževega doma (1015 m). Tu je najpomembnejše izhodišče za številne vzpone na Triglav, Škrlatico, Stenar in drugo. Za Slovence je imel Triglav (2864 m) od nekdaj simbolni pomen, od osamosvojitve države naprej pa še posebej. Po njem se imenuje tudi edini slovenski narodni park. Triglav je pogost cilj planincev in je dostopen iz dolin Vrata, Kot in Krma, iz Trente, s Pokljuke in iz Bohinja. Ustavili smo se pred Severno Triglavsko steno, ki jo uvrščajo med najmogočnejše stene v Alpah. Mogočen vtis naredi predvsem zaradi širine (3 km) in višine (okrog 1000 m). Največja višinska razlika je okrog 1200 metrov, povprečna nagnjenost pa znaša 45 stopinj. Steno prekinjajo v navpični smeri stebri in grape, po katerih potekajo številne alpinistične smeri.
Pogled na severno Triglavsko steno je bil veličasten, tukaj smo se razdelili v skupine in po posameznih postajah v okolici reševali učni list. Po tem smo se okrepčali in naredili skupinsko sliko. Nato nas je pot vodila do Blejskega vintgarja. Blejski vintgar, tudi samo Vintgar, je 1,6 km dolga soteska na Gorenjskem, skozi katero teče reka Radovna. Stene korita so visoke od 50 do 100 m, višina pobočja pa je 250 m. V soteski so skoki, tolmuni, brzice, draslje in druge korozijske oblike delovanja vode. Na koncu Vintgarja pada preko praga 13-meterski slap Vintgarski Šum. Vintgar je bila tudi končna točka naše ekskurzije in mislim, da je bil sprehod po njej razkošen in čudovit. K temu vtisu je tudi prispevala reka Radovna, ki je zanimive smaragdno zelene barve, z odtenki modre.
Celotna ekskurzija je bila poučna. Mogočno bohotenje alpskih pokrajin je bilo nepozabno. V živo si ogledati razne pojave in geografske znamenitosti je veliko bolje, kot samo o tem govoriti. Doživeli smo tudi pravi alpski mraz, vendar je bila izkušnja neprecenljiva.
Ania Marinčić Barić
