V sredo, 15. 5. 2019, ob 18. 30 je bil v naši knjižnici VEČER KAMIŠIBAJ GLEDALIŠČA.
To je pripovedovanje ob slikah, ki so vložene v lesen oder. Pripovedovalec ob pripovedovanju menja slike, ki prikazujejo dogajanje na odru. Slike vabijo k bližini, zato je kamišibaj za manjšo skupino gledalcev.
Tretješolci so predstavili tri zgodbice, ki so si jih sami izmislili: Rokavička, Tri male ovčke in Medved in prijatelji. Četrtošolci so predstavili ljudsko pravljico Janček ježek in umetni pravljici Špicparkeljc in Mizica, pogrni se.
Dandanes, ko postajamo siti ekranov, digitalizacije, masovnih zabavnih prireditev in brezosebnih odnosov je kamišibaj dragulj, ki s svojo toplino in neposrednostjo na pristen način – kot nekoč – poveže ljudi ob pripovedovanju zgodb.
Drugi del večera smo posvetili našemu mestu. Velenje namreč septembra praznuje 60 let. Naši učenci so ob tej priložnosti občinstvo navdušili z izjemnimi govornimi nastopi: Velenje nekoč, Kulturnozgodovinski spomeniki v Velenju, Turizem v Velenju in Velenje jutri.
V tem tednu si lahko na šolskih hodnikih in v knjižnici ogledate razstavo na temo lepopis.
Vsi naši učenci so prepisali odlomke iz del pisateljice Janje Vidmar, ki je bila gostja na podelitvi bralne značke, in najboljše smo razstavili. Tri deklice in trije dečki iz vsakega oddelka so si prislužili priznanje, najboljša deklica in najboljši deček pa poleg priznanja prejmeta še nagrado – nalivnik.
Vsem iskreno čestitamo!
Pouk lepopisja v osnovni šoli na Slovenskem
Pisanje in lepopisne vaje so poučevali že v srednjeveških šolah. Konec 18. stoletja je bila na Slovenskem uvedena splošna šolska obveznost od 6. do 12. leta starosti. Leta 1814 so izšla “Navodila za lepopis”, namenjena za učitelje pri pouku lepopisja. “Lepopisne vaje” Janeza Levca iz leta 1903 in še nekateri priročniki pričajo o skrbi šolnikov, da nauče učence lepo pisati. Lepopis so v 19. stoletju poučevali v vseh razredih osnovne šole po dve uri na teden. Po letu 1929 so poučevali pisanje v prvih štirih razredih osnovne šole po eno šolsko uro na teden. Leta 1959 je bil ta predmet ukinjen kot samostojen predmet.
Pisava vsakega od nas je posebna, izvirna in neponovljiva.
Morda pa se bo, tuhtam, pri ljudeh znova pojavila potreba po obvladanju lepopisa. Brez prisile. Le zaradi žlahtnosti.
Barbara Trebižan, prof.
Tretješolci so se v torek, 7. 5. 2019 (3. b) in v sredo 8. 5. 2019 (3. a) na 3. tehniškem dnevu pobližje spoznali s fosili, genetiko ter dinozavri. Odšli so v Vzorčno mesto v Velenju in bili presenečeni, ko so kot obiskovalci lahko izvajali poskuse, mikroskopirali jagode ter odkrivali interaktivne učne postavitve (vijačnica DNK, nastanek sveta…). Največje navdušenje je prevladovalo pri zavzeto sodelovalnem iskanju ključa skrivne sobe in pri vživljanju v poklic arheologa, kjer so iz mivke izkopavali najdbe. Na koncu so bili vsi mnenja, da se morajo v svet znanosti ter preteklosti vsekakor še podati.
V četrtek, 25. 4. 2019 ob 18.00 je bilo na naši šoli zelo živahno in polno adrenalina. Potekal je naš 1. šolski šov POKAŽI, KAJ ZNAŠ.
Na avdicijo se je prijavilo 56 učencev. Strokovna komisija je januarja 2019 izbrala 21 izvrstnih točk, ki so v četrtek zablestele na odru. Nastopajoči učenci ter učenke iz OŠ Gorica ter Vinske Gore so dokazali, da so talentirani za petje, igranje na instrumente, ples ter karate.
Vsem nastopajočim iskrene čestitke. Naslednje leto se spet vidimo. Do takrat pa tuhtajte, tuhtajte … kateri so vaši talenti.
Vremenska napoved za minulo soboto je bila krasna, stabilna. In res je sončno, toplo, jasno pomladno vreme trajalo kar ves praznični podaljšani vikend.
Skoraj 50 oseb je v soboto oprtalo nahrbtnike in se v planinski opravi podalo proti avtobusu, ki nas je odpeljal proti Mozirju, Gornjemu Gradu, preko Črnivca do Volovjeka in Rakove ravni. Tam smo z vodnico, učiteljico Branko, začeli s peš hojo. Povzpeli smo se proti Gojški planini, nato pa na Malo planino. Nekateri smo se z mlajšimi otroci podali proti kapeli Marije Snežne in nato do Domžalskega doma, druga skupina pa je šla na Veliko planino in nato do Zelenega roba. Nato so tudi ti pohodniki prišli do Domžalskega doma, od koder smo se spet skupaj spustili v dolino proti Marjaninim njivam.
Večino časa smo hodili po vijolični preprogi, saj so žafrani planino skorajda prekrili. Vmes se najdejo tudi otočki belega in skorajda že rdečega, starejšega teloha, pa svišča, zvončkov in drugih čudovitih cvetic. Tu in tam ležijo še zaplate snega, ki so razveselile otroke, da so naredili in vrgli tudi kakšno kepo.
V katerokoli smer na planini pogledaš, povsod je kaj lepega. Leseni pastirski stani imajo posebno okroglasto obliko, strehe so pokrite s prijaznimi skodlami. Vsaka pastirska bajtica ima leseno ograjo, ki živini preprečuje dostop v notranjost. Prečudovita je ta edinstvena arhitektura, treba jo je ohraniti!
Na tokratni turi je bilo res prijetno. Lepota planine in lepo vreme je na pohodnike delovala pomirjujoče in ob času odhoda nazaj nas je morala vodnica kar priganjati, saj bi večina v lepem okolju kar še ostala. A vsega lepega je enkrat konec in tudi mi smo se morali vrniti v dolino. V Velenje in Vinsko Goro smo prišli s polurno zamudo, a nihče zaradi tega ni bil slabe volje.
Nada Štravs
Na prvi dan pomladi smo se v večnamenski dvorani zbrali otroci vseh skupin vrtca ter šolarji s svojimi družinami (predvsem ženskim delom le-teh), vzgojiteljice, učiteljice, ravnatelj šole Gorica ter nekateri predstavniki društev v kraju.
Na odru so se v posameznih točkah programa predstavili vsi otroci, eni več, drugi manj, vsi pa z enim samim namenom – pokazati nekaj lepega svoji mami, babici, sosedi, … In menim, da jim je v celoti uspelo! Vsaj tako je bilo čutiti , ko so zadovoljne ženske zapuščale dvorano, vsaka s svojo rožico. Da pa so jo lahko prejele iz rok svojih nadobudnežev, je poskrbel ravnatelj šole Gorica, ki je lončnice priskrbel. Vse prisotne v dvorani je tudi nagovoril in nam s prijaznimi besedami polepšal dan. Starši pa so večer prej s pomočjo KS Vinska Gora pomagali pripraviti dvorano. Še enkrat smo vsi skupaj dokazali, da je v slogi moč!
Nada Štravs
