Zgodilo se je …
Skočili smo v nov teden učenja na daljavo. Ta nova športna disciplina brez višinskih priprav, vsakodnevnih treningov in trenerjevih napotkov je postala nase vsakodnevno opravilo. In dokazali smo in vi, dragi učenci, spoštovani starši, da zmoremo, da podiramo osebne rekorde in uspešno tečemo pri ciljni ravnini.
Prejšnji teden so učenci pisali pravljice, razmišljali malo po »Cankarjevo«, saj so devetošolci vihteli svoja peresa v slogu črtic. Kako težko je včasih nekomu dati dobro navodilo za opis poti od točke A do točke B, vedo devetošolci, ki so se virtualno sprehajali po Velenju. Nismo pozabili niti na likovno izražanje in smo Andersenovo pravljico Cesarjeva nova oblačila narisali kot strip. Pri angleščini smo se naučili, kako opisati državo, seveda pa smo bili aktivni tudi pri razrednih urah …
In navsezadnje naši osmošolci pogumno opisujejo svoje naprave in njihovo delovanje.
Nekoč, pred davnimi časi …
Zlato jabolko
Nekoč, pred davnimi časi je živel reven kmet na visokem hribu, v majhni koči z majhnim vrtom. Tam je živel s svojimi tremi sinovi in oslom. Najmlajši sin je bil star komaj 5 let. Bil je najbolj pameten v družini, zato sta ga starejša brata pogosto zmerjala. Oče se je vsak dan zgodaj zjutraj odpravil na sosednji hrib, kjer je delal pri premožni družini.
Nekega mrzlega popoldneva pa je oče zbolel. Oče je rekel starejšemu sinu, naj gre poiskat zlato jabolko, ker je to edino zdravilo zanj. Sin vzame lok in puščico ter se odpravi na pot. Ni ga bilo že zelo dolgo, zato je mlajši brat sklenil, da gre tudi on po zlato jabolko. Pristopi do očeta in mu reče: »Daj mi meč in odpravil se bom po zlato jabolko.« Sin vzame meč in gre na pot. Dnevi so minevali, ampak noben sin ni prišel domov, zato je najmlajši sin prosil očeta, če lahko gre on iskat zlato jabolko. Oče mu je rekel: »Prosim, ne pojdi še ti, nočem, da se še zadnji moj sin izgubi.«
Tako so minevali dnevi in noči, a nekega dne je oče dovolil sinu, da gre po zlato jabolko. Oče mu je povedal, da naj bo previden, in če opazi kaj nenavadnega, naj se vrne domov. Oče mu je dal osla in najmlajši sin je odšel. Odšel je po poti, ki vodi v gozd, in slišal sinico, ki je sedela na najlepši smreki v gozdu in čudovito pela. Deček jo je povprašal: »Sinica, tam gor na drevesu, ki tako lepo poješ. Ali ti mogoče veš, kje bi našel zlato jabolko?« Sinica mu je povedala: »Vem. A pot je zelo nevarna. Če želiš ti lahko pomagam in grem s teboj do drevesa, kjer raste zlato jabolko.« Deček se ji je zahvalil in skupaj so odšli naprej. Prišli so do zelo široke reke, ki je tekla zelo hitro. Niso vedeli, kako bi jo prečkali, saj nikjer ni bilo mostu. Ptica je opozorila, da v tej reki živi velika riba, ki utopi vsakega, ki jo zmoti. Ko so tako razmišljali, kako bi prečkali reko, so v njej videli ribo, ki plava in jih gleda. Prišla je do njih in deček se je zelo ustrašil. Riba se mu je še bolj približala in ga vprašala: »Kaj te je pripeljalo sem?« in deček ji je odgovoril: »Moj oče je zbolel in edino zdravilo, da spet ozdravi, je zlato jabolko, zato sem ga odšel iskat.« Riba se je rahlo nasmejala in mu samovšečno povedala: »Ja, kaj bi pa vi brez mene. Saj vendar ne morete prečkati reke. Usedite se na moj hrbet in ponesla vas bom na sosednji breg.« Vsi so ji bili hvaležni in se usedli na njen hrbet. Ko so prišli do brega, so se ji zahvalili in odšli naprej. Ko so hodili, so prišli do treh poti in niso vedeli, katera je prava. Na velikem kamnu pri drevesu je stala lisica. Vprašali so jo, katera pot vodi do zlatega jabolka in povedala jim je: »Prva pot vodi do jame, kjer živi medved, druga pa vodi v mravljišče. Torej vodi tretja do zlatega jabolka.« Ta lisica je bila zelo zvita in vedela je, da tretja pot vodi do medveda in prva do zlatega jabolka, vendar niso vedeli, zato so odšli naravnost k medvedu. Niso hodili dolgo in prišli so do jame, kjer je živel medved. Mislili so, da je v jami zlato jabolko, zato so vstopili. Jama se je začela tresti in zaslišali so glasno smrčanje. Ustrašili so se in zato brez razmisleka glasno zakričali. Jama se je nehala tresti in smrčanje je prenehalo in zaslišali so močne dolge korake. Stisnili so se skupaj in zamižali. Prišel je medved in se z jeznim glasom razjezil: »Zbudili ste me iz mojega zimskega spanca.« Deček se mu je opravičil in ga vprašal, če je v tej jami zlato jabolko. Medved se je začudil in jim povedal, da so na napačni poti. Povedali so, da jim je lisica rekla, da je tukaj zlato jabolko. Medved je vedel, da je lisica nesramna, zato jim ni nič rekel. Nekaj časa so stali v tišini, potem pa ga je deček vprašal, če bi odšel z njimi. Medved se je strinjal in skupaj so odšli po zlato jabolko. Prišli so do velikega debelega obzidja z velikimi lesenimi vrati. Zmenili so se, da bo sinica odletela na drugo stran in jim odprla vrata, da bodo lahko odšli po zlato jabolko. Tako je tudi bilo. Vstopili so in prišli do majhnega drevesa in na njem so rastla zlata jabolka. Deček se je približal drevesu in poskušal vzeti jabolko, a ni mogel. Zato je medved zamajal drevo in jabolka so kar padala z drevesa. Deček je vzel jabolka in skupaj so se vrnili domov. Na poti do doma so srečali še starejša brata in skupaj so se odpravili domov. Sinica je dečku naročila, da naj eno jabolko zakoplje v zemljo, jo dobro zalije in počaka do naslednjega dneva. Ko so prišli domov, sta se starejša brata pohvalila, da sta našla jabolko, a sinica je povedala, da je najmlajši brat našel jabolko in ga prinesel. Oče je pojedel jabolko in ozdravel. Kasneje pa je deček vzel še eno jabolko, ga zakopal in zalil. Zjutraj, ko so se zbudili, so na svojem vrtu videli drevo, polno zlatih jabolk. Na drevesu pa so bili še kovanci. Cela družina pa je od tedaj živela srečno, zdravo in lepo življenje.
Elena
Na sprehodu po Velenju z Ajdo in Aleksandro
Naše razredne ure
Pozdravljeni!
Kot ste prosili, Vam pišem, kako mi je v “šoli”. Moram priznati, da mi je ta način šole zelo všeč. Vsakdan si v beležko, namenjeno za šolo na daljavo, zapišem, kaj moram ta dan narediti, tako sem vedno organizirana in nikoli nič ne pozabim. Seveda je super tudi to, da lahko dlje spim, a ne predolgo, da se ne navadim.
Edina pomanjkljivost ,ki sem jo opazila je, da naloge, ki jih moramo narediti določen dan od nekaterih učiteljev, dobimo dopoldne/zjutraj in osebno mi je bolj všeč, ko so nam naloge poslane večer prej, zato da jih lahko narediš tudi zvečer/ oz. si lahko razporediš naloge tako, da nekatere narediš že zvečer, druge pa zjutraj!
Mogoče je malo nadležno, da si ne moremo vsi učnih listov sprintati, ampak tudi pisanje nikoli ne škodi. Drugače veliko dneva prežim tako, da delam gimnastiko, zdaj ko nisem več poškodovana :-). Seveda pomagam tudi z domačimi opravili in igram družabne igre z družino. Vsak dan pa grem tudi v naravo na sprehod s svojim psom, ampak če že koga srečam, poskrbim za varnostno razdaljo!
Lep in zdrav pozdrav,
Luana
Andersenova Cesarjeva nova oblačila v stripu
Opis Slovenije po angleško
Osmošolci opisujejo naprave in njihovo delovanje
https://drive.google.com/file/d/1TyqnwWO9OkqEJMta-69WiPZ7N6H0N4jc/view
https://drive.google.com/file/d/15xoLtbz6jMtmrIFGhefhkNIFOOsE0Eyt/view
Naši »Cankarji«
Tudi jaz sem bila v Mihčetovih čevljih
V življenju se spopadamo z mnogo prijetnimi in tudi neprijetnimi trenutki. Lepo bi bilo, če v življenju nikoli ne bi doživljali takšnih trenutkov, ki nam popolnoma uničijo samozavest, a vsi trenutki, slabi in dobri, so del nas, z njimi se moramo spopasti in ne smemo dovoliti, da nas uničijo. V življenju spoznamo veliko ljudi in z nekaterimi se bolje razumemo, z drugimi pa malo manj. Vsi včasih doživimo težke čase, ko nas preplavljata jeza in strah, in nekateri to spravljajo na ostale. Nočejo dovoliti, da so jezni ali žalostni le oni sami, amapk tudi ostali, kot maščevanje. Ti ljudje so del vsakega otroštva. Na ljudeh iščejo pomanjkljivosti, s katerimi bi ostalim poslabšali samozavest in se oni sami bolje počutili.
Vse slabe komentarje ljudi okoli sebe je težko preslišati, včasih pa sploh ne. Odvisno je od osebe. Lahko se odločiš, da ti je vseeno. Res je izziv, ampak moraš vedeti, da so ljudje le ljubosumni ali nezadovoljni sami s seboj. Zame so komentarji ostalih popolnoma nepotrebni in zlahka jih preslišim, ampak tudi če jih, se še vedno skrivajo globoko v moji glavi in me strašijo v pozni večer, da ne morem zaspati. So kot češnja na vrhu vseh mojih skrbi.
Lansko leto je bilo zame težko leto. Vsak dan je bil dolg in brezupen. Kot da je vsakdan deževalo, sonce se je skrivalo izza oblakov in tam tudi ostalo. Moja glava je bila meglena, nisem vedela kako in kam. Vse to pa zaradi družine. Ljudje, ki so ti najbližje, ki jim lahko zaupaš in vedno bodo tam, ko jih potrebuješ.
Bil je lep, sončni dan, vse je bilo lepo, brezskrbno sem hodila iz šole. Nato sem stopila v stanovanje, oba starša bi morala biti zdoma, delati, ampak sta bila oba doma. Mama je sedela na stolu za kuhinjsko mizo. Pogledala ma je globoko v oči in rekla: “Raka imam, doma bom še nekaj časa.” Srce mi je zastalo, pozabila sem, kako dihati, in solze so mi tekle iz oči kot slap. Mama me je objela v močan objen in me tolažila. Zanjo ni bilo prvič, raka je že premagala enkrat, ampak takrat sem bila jaz premajhna, da bi dojela, kaj se dogaja. Tiste noči nisem spala, težko je bilo sprejeti takšno novico in živeti v strahu, da jo izgubim.
Tako sem vsa naslednja jutra hodila v šolo brez sreče v sebi, ampak se skrivala za nasmehom, ki me ne bi izdal. Počutila sem se osamljeno, izobčeno, kot da me nihče ne razume. Bila sem sama, sama s seboj. Imela sem prijatelje, ampak nikoli se jim nisem zaupala in povedala, kako se resnično počutim. “Saj me ne bi nihče razumel,” sem si pravila. Tako sem prišla domov, brez motivacije in brez dobre energije. Vse, kar sem lahko naredila, je bilo se skriti pod odejo in se jokati.
Mesece kasneje je žalost popuščala, nenadoma nisem bila sama, obkrožena sem bila z dobro energijo mame, ki raku ni dovolila, da jo zmaga.
Težko je biti sam, žalosten, obupan, nemotiviran. Ampak zdaj me zgodba ne žalosti, ker vem, da se bom naslednjič zaupala, nekomu povedala, kako se zares počutim in ne le skrivala za lažnim nasmehom.
Luana
