Na »Martinovo soboto« smo se mladi planinci v lepem, prijetnem jutru odpravili od doma. Ni bilo preveč mrzlo, celo sonček se je že kazal. V Vinski Gori smo se pravočasno zbrali vsi (21 šolarjev s starši ali starimi starši), na avtobusu, ki je iz Gorice tudi pripeljal zelo točno, pa je bilo še nekaj več oseb od nas, tako da je bil velik avtobus skoraj povsem poln.
Namenili smo se proti Zabukovici, kjer je najprej izstopila manjša skupina pohodnikov, ki so z učiteljico Branko Mestnik želeli po malce daljši poti priti na »Zasavski Triglav«, kot tudi imenujejo MRZLICO. Zaradi dolgega avtobusa je bilo nekaj težav na ostrih ovinkih, a je spretnemu šoferju le uspelo na start na Vrhe pripeljati še drugo , mlajšo skupino pohodnikov, ki jih je po enostavnejši poti na vrh Mrzlice vodila vinskogorska vodnica Marija Lesjak, mentorici Mojca in Nada pa sva pomagali, da nismo koga izgubili.
Med potjo smo občudovali jesenske barve v gozdu, bredli po odpadlem listju na poteh, se družili in v pogovornem tempu prispeli do koče. Tam je zunaj velikanski prostor, kjer so se otroci z veseljem poigrali, še prej pa seveda pojedli obvezni sendvič in si povrnili potrošene moči. Tudi starši so se okrepčali in poklepetali v prijetno topli koči. Nekateri so se povzpeli še na bližnji vrh, da so občudovali razgled v vse smeri.
Nazaj do avtobusa smo se odpravili po nekaj bližnjicah, da je bila pot zanimivejša. Celo na opozorilo, da se v teh gozdovih potika medved, smo naleteli. A ker smo bili dovolj glasni, se ga nismo bali. Na avtobus smo se vrnili ob dogovorjeni uri in tudi domov smo prispeli ob predvidenem času.
Lepo je bilo, verjetno smo izkoristili še zadnji lep jesenski dan pred prihajajočo ohladitvijo in snegom do nižin.
Nada Štravs
