- Nagraditi učence, ki lepo pišejo s pisanimi črkami.
- Ozavestiti mlajše in starejše o pomenu pisanja z roko.
- Spodbuditi pisanje z roko, ne le z računalnikom.
- Vzpostaviti družbeno pozitiven odnos do pisanja z roko.
- Poudariti pomen razvoja individualnosti. Pisava vsakega človeka je neponovljiva.
- Spodbuditi razvoj fine motorike. Vaja dela mojstra.
- Spodbuditi izražanje spoštovanja in naklonjenosti. Pisanje z roko je bolj osebno.
Pisanje s pisano pisavo.
Je res, da nekateri srednješolci IN TUDI OSNOVNOŠOLCI ne znajo več pisati s pisano pisavo ampak le s tiskano? To ni dobro. Strokovnjaki opozarjajo na pomen pisane pisave nasproti tiskani. Menijo, da pisanje pisanih črk pomaga sinhronizirati levo in desno polovico možganov. Hitra, pisana pisava, je vselej na voljo, ko ni pri roki računalnika. Pisana pisava izraža gibanje narave, tiskana pa bolj posnema stroje. Lepota pisanja z roko je v pisani pisavi.
Koncept razmišljanja z levo in desno polovico možganov je razvil konec 60. let prejšnjega stoletja psihobiolog Roger W. Sperry, ki je za to odkritje leta 1981 prejel Nobelovo nagrado. Leva polovica možganov je bolj praktične narave; realna in strateška; informacije procesira analitično. Najprej opazi drevesa, šele potem gozd. Desna polovica možganov je bolj ustvarjalne narave; informacije procesira bolj intuitivno in simultano. »Desni« so bolj čustveni, osredotočajo se na celoto, šele nato na podrobnosti. Imajo bolje razvito domišljijo in se osredotočajo na prihodnost. Pisanje z roko izraža čustva bolj kot pisanje s tipkovnico.
Na spletu se da »z malo klikanja in goljufanja« digitalnemu besedilu dati vtis prostoročnega lepopisa. Morda potreba po ponaredku poudarja vrednost originala.
Pouk lepopisja v osnovni šoli na Slovenskem
Pisanje in lepopisne vaje so poučevali že v srednjeveških šolah. Učenci so najprej pisali na voščene tablice, nato pa so črke prepisali s črnilom in peresom na pergament, kasneje na papir.
Konec 18. stoletja je bila na Slovenskem uvedena splošna šolska obveznost od 6. do 12. leta starosti. Marija Terezija je leta 1774 izdala prvi avstrijski osnovnošolski zakon (Splošna šolska naredba), ki je med drugim predpisoval tudi javno ocenjevanje učencev ob koncu prvega semestra in ob koncu šolskega leta. Učenci so morali na tem “javnem izpraševanju” pokazati svoje znanje, pridobljeno med šolskim letom, učitelj pa je moral predložiti izpitni komisiji lepopisne vaje učencev. Leta 1814 so izšla “Navodila za lepopis”, namenjena za učitelje pri pouku lepopisja. Učitelji so pri pouku pisave uporabljali posebne formularje – zvezke z različnimi vzorci. “Lepopisne vaje” Janeza Levca iz leta 1903 in še nekateri priročniki pričajo o skrbi šolnikov, da nauče učence lepo pisati.
V učnih načrtih za osnovno šolo lahko sledimo učnemu predmetu pisanje oziroma lepopis od leta 1774. Takrat so ga imenovali “pravpisanje”. Lepopis so v 19. stoletju poučevali v vseh razredih osnovne šole po dve uri na teden. Cilj poučevanja je bil pridobitev razločnega in prijetnega rokopisa ter pisave. Po letu 1929 so poučevali pisanje v prvih štirih razredih osnovne šole po eno šolsko uro na teden. Leta 1959 je bil ta predmet ukinjen kot samostojen predmet; pisanje so odtlej vodili v predmetu slovenski jezik (pisanje so ocenjevali kot obliko izdelka).
Danes je ure lepopisa mogoče doživeti samo še v šolskem muzeju – v ljubljanskem, kjer organizirajo žive ure šole naših babic in dedkov.
Pisava vsakega od nas je posebna, izvirna in neponovljiva.
Morda pa se bo, tuhtam, pri ljudeh znova pojavila potreba po obvladanju lepopisa. Brez prisile. Le zaradi žlahtnosti.
Iz različnih spletnih virov povzela Barbara Trebižan.
