Tudi na POŠ Vinska Gora smo imeli tradicionalni slovenski zajtrk

Obiskali so nas čebelarji krajevnega  društva in nam poklonili nekaj medu, ki smo ga ob drugih dobrotah vsekakor z veseljem použili. Ob 10.00 pa so nas obiskali muzikantje (del ansambla Vikend) s pevko v narodni noši in z njihovo pomočjo ter spremljavo smo odlično zapeli Slakovega Čebelarja. Vzdušje je bilo odlično in verjamem, da bo dogodek mnogim še dolgo ostal v prijetnem spominu. Z nami je bilo tudi nekaj staršev oziroma babic, ki so v 3. razredu pomagale mesiti in peči kruh in tudi njim je bil ta dan zelo zanimiv. Kruh in žemljice smo tudi vsi poskusili in vse je bilo odlično. Upam, da bodo odslej otroci zjutraj raje zajtrkovali, tako v šoli kot doma.

Nada Štravs

Ko po pečenem kruhu zadiši …

Na naravoslovnem dnevu, ki je potekal v četrtek, 16. 11. 2017, so se učenci tretjega razreda izkusili v peki kruha.

Z njimi so si nadeli predpasnike ter zavihali rokave tudi mamice, očetje, dedki in babice. Manjkale niso niti kuharske kape iz papirja.

Po receptu so pripravili in zamesili testo. Medtem ko so čakali, da je testo vzhajalo, so bili deležni poučnih nasvetov babic. Sledilo je spretno oblikovanje hlebčkov, štručk, prest, žemljic in peka mešanega, pirovega, ajdovega, belega kruha.

Spoznali so, da je od zrna in vse do slastnega ugriza v svež kruhek precej dolga, truda polna pot. Ampak to nič ne de, saj je vonj po pečenem kruhu nenadomestljiv in za vselej ostane v čudovitem spominu.

Vsem prisotnim so se zahvalili in se poslovili s pesmijo Od zemlje do žemlje. Hvala vsem za lepo doživetje!

Tudi na POŠ je dišalo po kruhu …

Planinski krožek osvojil Mrzlico (1122 m)

Na »Martinovo soboto« smo se mladi planinci v lepem, prijetnem  jutru odpravili od doma. Ni bilo preveč mrzlo, celo sonček se je že kazal. V Vinski Gori smo se pravočasno zbrali vsi (21 šolarjev s starši ali starimi starši), na avtobusu, ki je iz Gorice tudi pripeljal zelo točno, pa je bilo še nekaj več oseb od nas, tako da je bil velik avtobus skoraj povsem poln.

Namenili smo se proti Zabukovici, kjer je najprej izstopila manjša skupina pohodnikov, ki so z učiteljico Branko Mestnik želeli po malce daljši poti priti na »Zasavski Triglav«, kot tudi imenujejo MRZLICO. Zaradi dolgega avtobusa je bilo nekaj težav na ostrih ovinkih, a je spretnemu šoferju le uspelo na start na Vrhe pripeljati še drugo , mlajšo skupino pohodnikov, ki jih je po enostavnejši poti na vrh Mrzlice vodila vinskogorska vodnica Marija Lesjak, mentorici Mojca in Nada pa sva pomagali, da nismo koga izgubili.

Med potjo smo občudovali jesenske barve v gozdu, bredli po odpadlem listju na poteh,  se družili in v pogovornem tempu prispeli do koče. Tam je zunaj velikanski prostor, kjer so se otroci z veseljem poigrali, še prej pa seveda pojedli obvezni sendvič in si povrnili potrošene moči. Tudi starši so se okrepčali in poklepetali v prijetno topli koči. Nekateri so se povzpeli še na bližnji vrh, da so občudovali razgled v vse smeri.

Nazaj do avtobusa smo se odpravili po nekaj bližnjicah, da je bila pot zanimivejša. Celo na opozorilo, da se v teh gozdovih potika medved, smo naleteli. A ker smo bili dovolj glasni, se ga nismo bali. Na avtobus smo se vrnili ob dogovorjeni uri in tudi domov smo prispeli ob predvidenem času.

Lepo je bilo, verjetno smo izkoristili še zadnji lep jesenski dan pred prihajajočo ohladitvijo in snegom do nižin.

                                                                                                                  Nada Štravs

Planinci osvojili Potočko zijalko

V soboto smo mladi planinci opravili prvi letošnji pohod in sicer smo obiskali zanimivo jamo – Potočko zijalko. Imeli smo prečudovit, sončen jesenski dan, kar se vidi tudi iz priloženih fotografij. Pohod smo izvedli po opisu, ki ga je obetalo tudi vabilo na pohod  (priloženo). Hodili smo tudi po območju medvedovih poti, po meji z Avstrijo in po lepo uhojenih, markiranih planinskih poteh. Ob poti smo opazovali gobe najrazličnejših sort in drevesa, ki se že oblačijo v jesenske barve. Imeli smo čudovite razglede, saj je bilo nebo jasno in vidljivost izredna. V Muzeju pri Firštu pa smo si nazadnje ogledali še poučen film o razvoju človeka ter o izkopavanjih in najdbah v jami,  ki smo jo pred tem tudi obiskali in si jo ogledali od blizu.

Program izleta je odlično pripravila učiteljica Branka Mestnik. Odličen je bil tudi šofer avtobusa, ki je z velikim vozilom prav akrobatsko premagoval ostre ovinke ob vzponu in spustu. In ne nazadnje, odlični smo bili tudi vsi udeleženci pohoda, ki smo soboto v velikem številu (bilo nas je skoraj 60) preživeli v naravi.

Nada Štravs

Je gobarjenje lahko športni dan? . . . . . . . Pa še kako!

Zadnji teden z vikendom vred je bil zaradi obilnega deževja precej dolgočasen, moker in neprijeten. Še posebej takih dni ne marajo otroci, saj ne morejo biti toliko zunaj. Podružnična šola Vinska Gora se je odločila razbiti to vremensko monotonijo in za minuli četrtek napovedala 1. športni dan z jesenskim pohodom. Pa ne le napovedala – tudi izvedla!

Izbira dneva je sovpadala z aktivnostjo krajevnega Društva upokojencev, ki je za ta dan prav tako planiralo gibanje v naravi in sicer nabiranje gob pod strokovnim vodstvom Gobarskega društva Marauh iz Velenja. V prostorih KS V. Gora so kasneje nameravali pripraviti še razstavo nabranega materiala in krajše predavanje o tem. Če več organizacij in društev združi moči, je tudi učinek večji. Nas šolarje je k sodelovanju povabila nekdanja vodja POŠ, gospa Anica Drev, ki zdaj deluje med upokojenci. Takoj smo bili za to, saj imamo v naših učnih načrtih večkrat zapisano tudi medgeneracijsko sodelovanje. In gibanje po gozdu je zagotovo primerno za kaj takega.

Tako smo četrtkov jesenski pohod obogatili z dodatno nalogo – gobarjenjem. Predstavniki Gob. društva (predsednik Matej Jenko, ter člana Smiljan Pesjak in Jože Lekše) so nas že pred odhodom na teren poučili, kako se pravilno gibamo po gozdu, da smo varni in ne ogrožamo narave. Tudi vseh gob ne poberemo (omejitev na osebo je 2kg), čistimo pa jih na mestu najdbe, da trosi ostanejo na rastišču. Nabiramo jih v pletene košare, nikakor v plastične vreče. Tudi o morebitnih nevarnostih v gozdu smo spregovorili (klopi, prašiči, …).

Pred odhodom v gozd smo se razdelili v več skupin in vsaka je dobila tudi kakšnega izkušenega gobarja. Veseli smo bili preko dvajset staršev oziroma starih staršev, ki so se nam ta dan pridružili. Mlajši so se podali v gozdiček najbližje šoli, ostali pa tudi malce dlje, odvisno od starosti in sposobnosti udeležencev.

V gozdu je bilo vsekakor zanimivo. Veliko navdušenih stavkov, kot npr.: »Glejte, goba!«, »Kakšna je pa tale?«, »Ali takšno že imamo?«, »Je tale užitna?«, »Takih je pa moj dedi našel veliko!«…so otroci izrekli tisto dopoldne. Gobar je z veseljem odgovoril na vsa njihova vprašanja. Bil je kot leksikon, »iz glave« pozna okrog 500 gob. Večina ljudi pa nas že kakšnih 10 težko samo našteje. Poleg gob so učenci opazili tudi kaj drugega, npr. kostanjeve ježice ali druge zanimive plodove, del živalske čeljusti s čekani, manjšo lobanjo ipd.. Ob vsem tem navdušenju pa so se ves čas gibali, stopali preko naravnih ovir na tleh, se izogibali vejam in deblom – skratka, bil je pravi jesenski športni dan. Nihče ni sitnaril, da je utrujen.

In ne nazadnje, nabrali smo kar precej gob za razstavo in tudi kakšno za domov, predvsem dežnikaric je bilo največ. Naši cilji so bili doseženi in celo preseženi! Ob vrnitvi do šole smo razstavne primerke oddali, da so jih poznavalci lahko natančno klasificirali in razvrstili. Kasneje popoldan je bila brezplačna razstava odprta za vse krajane, za šolarje pa še naslednje dopoldne, tako da smo si jo lahko ogledali vsi. Zagotovo se je vsak od nas naučil česa novega. Narava je tako pestra in raznolika, da nikoli ne moremo o njej vedeti vsega.

Zaključim lahko, da je bilo naše medgeneracijsko srečanje zelo koristno, aktivno in seveda uspešno. Hvala vsem, ki ste si vzeli čas in se nam pridružili! Upamo, da se ob kakšni aktivnosti kmalu spet srečamo.

Nada Štravs

Dostopnost