Zadnji teden z vikendom vred je bil zaradi obilnega deževja precej dolgočasen, moker in neprijeten. Še posebej takih dni ne marajo otroci, saj ne morejo biti toliko zunaj. Podružnična šola Vinska Gora se je odločila razbiti to vremensko monotonijo in za minuli četrtek napovedala 1. športni dan z jesenskim pohodom. Pa ne le napovedala – tudi izvedla!

Izbira dneva je sovpadala z aktivnostjo krajevnega Društva upokojencev, ki je za ta dan prav tako planiralo gibanje v naravi in sicer nabiranje gob pod strokovnim vodstvom Gobarskega društva Marauh iz Velenja. V prostorih KS V. Gora so kasneje nameravali pripraviti še razstavo nabranega materiala in krajše predavanje o tem. Če več organizacij in društev združi moči, je tudi učinek večji. Nas šolarje je k sodelovanju povabila nekdanja vodja POŠ, gospa Anica Drev, ki zdaj deluje med upokojenci. Takoj smo bili za to, saj imamo v naših učnih načrtih večkrat zapisano tudi medgeneracijsko sodelovanje. In gibanje po gozdu je zagotovo primerno za kaj takega.

Tako smo četrtkov jesenski pohod obogatili z dodatno nalogo – gobarjenjem. Predstavniki Gob. društva (predsednik Matej Jenko, ter člana Smiljan Pesjak in Jože Lekše) so nas že pred odhodom na teren poučili, kako se pravilno gibamo po gozdu, da smo varni in ne ogrožamo narave. Tudi vseh gob ne poberemo (omejitev na osebo je 2kg), čistimo pa jih na mestu najdbe, da trosi ostanejo na rastišču. Nabiramo jih v pletene košare, nikakor v plastične vreče. Tudi o morebitnih nevarnostih v gozdu smo spregovorili (klopi, prašiči, …).

Pred odhodom v gozd smo se razdelili v več skupin in vsaka je dobila tudi kakšnega izkušenega gobarja. Veseli smo bili preko dvajset staršev oziroma starih staršev, ki so se nam ta dan pridružili. Mlajši so se podali v gozdiček najbližje šoli, ostali pa tudi malce dlje, odvisno od starosti in sposobnosti udeležencev.

V gozdu je bilo vsekakor zanimivo. Veliko navdušenih stavkov, kot npr.: »Glejte, goba!«, »Kakšna je pa tale?«, »Ali takšno že imamo?«, »Je tale užitna?«, »Takih je pa moj dedi našel veliko!«…so otroci izrekli tisto dopoldne. Gobar je z veseljem odgovoril na vsa njihova vprašanja. Bil je kot leksikon, »iz glave« pozna okrog 500 gob. Večina ljudi pa nas že kakšnih 10 težko samo našteje. Poleg gob so učenci opazili tudi kaj drugega, npr. kostanjeve ježice ali druge zanimive plodove, del živalske čeljusti s čekani, manjšo lobanjo ipd.. Ob vsem tem navdušenju pa so se ves čas gibali, stopali preko naravnih ovir na tleh, se izogibali vejam in deblom – skratka, bil je pravi jesenski športni dan. Nihče ni sitnaril, da je utrujen.

In ne nazadnje, nabrali smo kar precej gob za razstavo in tudi kakšno za domov, predvsem dežnikaric je bilo največ. Naši cilji so bili doseženi in celo preseženi! Ob vrnitvi do šole smo razstavne primerke oddali, da so jih poznavalci lahko natančno klasificirali in razvrstili. Kasneje popoldan je bila brezplačna razstava odprta za vse krajane, za šolarje pa še naslednje dopoldne, tako da smo si jo lahko ogledali vsi. Zagotovo se je vsak od nas naučil česa novega. Narava je tako pestra in raznolika, da nikoli ne moremo o njej vedeti vsega.

Zaključim lahko, da je bilo naše medgeneracijsko srečanje zelo koristno, aktivno in seveda uspešno. Hvala vsem, ki ste si vzeli čas in se nam pridružili! Upamo, da se ob kakšni aktivnosti kmalu spet srečamo.

Nada Štravs